Iz življenskih zgodb
Vsem nam izpovedi drugih, ki so imeli podobne težave kot imamo sami, zelo veliko pomenijo. Počutimo se, da nismo sami. Da nas lahko morda še nekdo razume, da je še upanje za nas.
Alkoholizem je bolezen, ki vpliva na življenje posameznika in družine.
A MNOGIM uspe se uspešno spopasti z odvisnostjo od alkohola in si ponovno zgraditi osebnostno bogatejše življenje.
Eden izmed takšnih je MIJO LEVAČIČ, soustanovitelj društva Žarek upanja in človek, ki je že marsikomu v zadnjih desetih letih pomagal ugledati SVETLO LUČ na koncu temnega tunela. Kako zapletena in nič kaj prijetna pot je pred osebami, ki se soočajo z odvisnostjo od alkohola. Katere pozitivne spremembe jih čakajo na nasprotnem bregu reke pa je pripovedoval Mijo Levačič, zdravljen alkoholik, ki abstinira že 30 let.
Njegova življenjska zgoba
Moj oče je bil alkoholik. Tudi umrl je zaradi posledic alkoholizma. Zato moji začetki segajo v zgodnja otroška in šolska leta. V letih intenzivnega odraščanje pa se je vse le še nadaljevalo in stopnjevalo. Ko sem bil star 15 let, sem odšel od doma. Zgodaj sem se zaposlil, kar moje situacije glede pitja alkohola ni prav nič spremenilo. Še več. Še slabše. Iskal sem si takšno družbo in prijatelje, kjer se je veliko in pogosto pilo. Vse se je le še nadaljevala med služenjem vojaškega roka. Pri 20 letih sem se poročil in postal oče dveh, zdaj že odraslih, otrok.
Moja prva zaposlitev je bila tesno povezana z delom na terenu. Izučil sem se za izolaterja. Veliko sem bil stran od doma in družine ter po drugi strani imel več možnosti za pitje in pijančevanje s prijatelji. Vse se je navadno začelo zjutraj s kavico in žgano alkoholno pijačo, nadaljevalo pa kasneje s pivom. Tako je bilo potem vse do večera. Po šestih letih sem zamenjal službo. Zaposlil sem se v podjetju, ki je bilo znano po tem, da pri njih med delavci nikoli ne manjka alkohola. Vendar pa smo se ravno zaradi alkohola po treh mesecih sprli in razšli. Kar naenkrat sem bil brez službe. S pomočjo Zavoda RS za zaposlovanje sem se prekvalificiral v skladiščnika in se ponovno zaposlil. V tem podjetju sem bil zaposlen vse do upokojitve novembra 2001.
Posledice alkoholizma
Leta 1984 je bilo opaziti prve. Najprej so se pošteno in drastično poslabšali odnosi v družini. Opazne pa so bile tudi že težave z zdravjem. Že leta 1981 mi je zdravnica v bolnici Petra Držaja v zdravniško spričevalo zapisala, da sem alkoholik. Vendar si tega nisem želel in hotel priznati. Bil sem užaljen in razočaran zaradi tega. Prepiri doma so bili vedno pogostejši. Družinsko življenje je postajalo vse bolj nevzdržno. Ob alkoholu pa sem redno užival tudi pomirjevala, zaradi česar se celotno stanje le še bolj intenzivno poslabševalo.
Odločitev
Uvidel sem, da tako naprej več ne gre. V družini ni bilo več razumevanja, spoštovanja in zaupanja. Bile so le še obtožbe in zamere. Tako sem pričel še bolj in več piti. Preživel sem tudi alkoholni pankras (vnetje trebušne slinavke). Vendar me tudi to ni izučilo, kljub temu, da je bilo ogroženo celo moje življenje. V vmesnem obdobju sem bil sam sposoben abstinirati tudi do 6 mesecev, a se je vedno nato ponovila stara zgodba. A v vedno hujši obliki.
Za dokončno slovo od alkohola in tablet sem se odločil sam. Moj dan D je bil 21. december leta 1988. Večkrat sem iskal pomoč preko telefona v duševni stiski, tudi ta dan.
Začetek zdravljenja
Se je začelo v bolnici na Poljanskem nasipu. Po trimesečnem zdravljenju sem bil prepričan, da sam ne bom zmogel trajne abstinence. Zato sem redno obiskoval Klub zdravljenih alkoholikov v okviru Društva zdravljenih alkoholikov. Pomoč sem poiskal tudi na Centru za socialno delo.
Klub sem obiskoval vse do leta začetka 2001, ko sem pričel do spoznanja, da sem prerasel ta način dela in da potrebujem nov izziv. Postal sem soustanovitelj društva Žarek upanja, v katerem dejavno delujem že od samega začetka.
Sklepna misel
Če ste spoznali, da je tudi v vaši družini prisoten problem zaradi zlorabe, škodljive alkohola,poiščite pomoč. V kolikor se boste obrnili na nas, bomo skupaj poskušali najti rešitev tudi za vaš problem.
Članov "naše družine" tistih, ki jih je uspelo premagati ALKOHOL, je vsak več in to je tisto, kar nas prepričuje, da smo na pravi poti in zato bomo vztrajali še naprej!
