Zaključki Mednarodne konference AJB 2026

Zaključki XVII. mednarodne konference Alpe–Jadran–Balkan 2026

Udeleženci konference ugotavljamo, da so zasvojenosti kompleksen zdravstveni, socialni in družbeni pojav, ki ne posega le v življenje posameznika, temveč tudi v njegove odnose, družino, delovno okolje in širšo skupnost. Učinkoviti odgovori zato zahtevajo celosten, dostopen in medsebojno povezan sistem pomoči.

Na podlagi predstavljenih raziskav, strokovnih prispevkov, primerov dobrih praks in razprav smo oblikovali naslednje zaključke:

1. Krepitev sodelovanja vseh ključnih deležnikov

   Obravnava zasvojenosti zahteva usklajeno sodelovanje zdravstva, socialnega varstva, vzgoje in izobraževanja, pravosodja, zaposlovanja, lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij, raziskovalnih ustanov ter drugih pomembnih deležnikov. V načrtovanje in izvajanje podpore je treba vključevati tudi osebe z lastno izkušnjo zasvojenosti in okrevanja ter njihove bližnje. Le povezano delovanje omogoča pravočasno prepoznavanje težav, neprekinjeno obravnavo in učinkovitejše vključevanje posameznika v skupnost.

2. Razvoj multidisciplinarne in medsektorske obravnave

   Kompleksnih vzrokov in posledic zasvojenosti ni mogoče ustrezno obravnavati znotraj ene same stroke ali ustanove. Potrebna je celostna, individualizirana in kontinuirana obravnava, ki povezuje medicinske, psihološke, psihoterapevtske, socialne, pedagoške, rehabilitacijske in druge strokovne pristope. Poseben pomen imajo jasne poti sodelovanja med službami, pravočasna izmenjava informacij ter zagotovljena kontinuiteta podpore v vseh fazah zdravljenja in okrevanja.

3. Posebna pozornost ranljivim skupinam

   Preventivni programi, zgodnje prepoznavanje težav ter različne oblike zdravljenja in podpore morajo biti prilagojeni potrebam posebej ranljivih skupin. Med njimi so zlasti otroci in mladostniki, ki odraščajo v družinah s težavami zaradi zasvojenosti, ženske v rodni dobi in nosečnice, starejši ter osebe s pridruženimi težavami v duševnem zdravju. Pomembno je razvijati varne, dostopne in nestigmatizirajoče oblike pomoči, ki upoštevajo življenjske okoliščine posameznika in njegove družine.

4. Kontinuirano izobraževanje in izmenjava dobrih praks

   Spreminjanje pojavnih oblik zasvojenosti ter razvoj novih strokovnih pristopov zahtevata stalno izobraževanje in usposabljanje vseh, ki delujejo na tem področju. Spodbujati je treba povezovanje raziskovalnega znanja s praktičnimi izkušnjami, redno supervizijo, evalvacijo programov ter sistematično izmenjavo preverjenih dobrih praks. Pomembno je tudi skupno razvijanje strokovnih smernic in standardov kakovosti.

5. Nadaljnja krepitev regionalnega in mednarodnega sodelovanja

   Države prostora Alpe–Jadran–Balkan povezujejo sorodna strokovna izhodišča, skupna zgodovinska tradicija ter dolgoletne izkušnje pri zdravljenju, rehabilitaciji in podpori osebam z zasvojenostjo in njihovim družinam. Sodelovanje v regiji je treba nadaljevati in nadgrajevati s skupnimi izobraževanji, raziskavami, strokovnimi srečanji, izmenjavo znanja ter razvojem skupnih projektov. Konferenca ostaja pomemben prostor povezovanja strokovnjakov, ustanov, nevladnih organizacij in ljudi z lastno izkušnjo okrevanja.

6. Odgovorna uporaba umetne inteligence

   Umetna inteligenca odpira nove možnosti na področju preventive, zgodnjega prepoznavanja tveganj, svetovanja, izobraževanja, raziskovanja in podpore pri obravnavi zasvojenosti. Hkrati prinaša pomembna strokovna, etična in pravna vprašanja, povezana z varovanjem osebnih podatkov, zaupnostjo, zanesljivostjo informacij, pristranskostjo in odgovornostjo za sprejete odločitve. Njena uporaba mora biti pregledna, strokovno nadzorovana in usmerjena v koristi uporabnika. Umetna inteligenca je lahko dragoceno podporno orodje, ne more pa nadomestiti strokovnega odnosa, človeške presoje, empatije in neposrednega stika.

Sklepna misel

Konferenca je ponovno potrdila, da je pot do kakovostnejše preventive, zdravljenja in okrevanja predvsem pot sodelovanja. Naša skupna odgovornost je, da predstavljena spoznanja prenesemo v vsakodnevno prakso ter nadaljujemo razvijanje povezanih, dostopnih, strokovnih in človeku prilagojenih oblik pomoči. Zaključki konference zato niso konec razprave, temveč zaveza k nadaljnjemu skupnemu delu v dobro posameznikov, družin in skupnosti.